Sašo Čačič – kandidat za predsednika Šahovske zveze Slovenije

»Šah klubom« – naj bo to vodilo naslednjih let!

 

Ste kandidat za predsednika Šahovske zveze Slovenije, vendar vas šahovska javnost nekoliko manj pozna. Kdo je Sašo Čačič?

Ne bi se strinjal, da me šahisti slabše poznajo. Morda mlajši, zato pa starejši toliko bolj. Izhajam iz šahovske družine, moj oče Slavko je fanatični šahovski zaljubljenec. Koliko krožkov, koliko mladih je vodil! Deloval je na Vrhniki in pozneje tudi v Ljubljanskem šahovskem klubu, kjer je bil kar nekaj let deklica za vse. Zato sem tudi jaz odraščal v ljubezni do kraljevske igre in ni trajalo dolgo, ko sem tudi sam sedel za šahovnico. Kar dobro mi je šlo, kot pionir sem se dokaj enakovredno kosal s poznejšimi zvezdniki (Zdenko Kožul, Dražen Sermek, Robert Zelčič, Georg Mohr, Aljoša Grosar).  Z našo osnovnošolsko ekipo smo naravnost blesteli, štirikrat smo bili prvaki takratne republike Slovenije, na enem državnem prvenstvu smo bili drugi, brez izgubljenega dvoboja. Šele danes razumem zakaj …V svojih najboljših časih, le nekaj let pozneje, sem z ratingom 2285 prilezel skoraj do mojstrskega naziva, odigral sem nekaj partij tudi za slovensko reprezentanco, na takrat priljubljenem turnirju za pokal Alpe – Adria. Nastopal sem za ŠD Vrhnika, čigar član sem še danes.

Sicer pa sem star 53 let in sem ponosni družinski oče treh otrok, sicer pa že skoraj 30 let podjetnik. Delujem v finančni industriji in sem ustanovitelj ter lastnik Borzne hiše BPH (Bolj prijazna hiša). Za šah mi je po srednji šoli zmanjkalo časa. Lotil sem se poslov, ki  podobno kot šah – polovičarstva ne dopuščajo. Zato uradno v šahu zadnjih dvajset let nisem bil aktiven. Sem pa našo najljubšo igro vseskozi spremljal, odigral kakšno partijo preko spleta, o novicah in dogajanju pa sem zvedel predvsem v pogovoru s prijatelji iz šahovskega sveta.

 

Športnik po duši in velik dobrodelnež se vrača v šah …

Nekako tako. V času moje poslovne kariere sem se srečeval in se srečujem s številnimi športi. Tudi sam sem navdušen športnik, naj ob šahu omenim le jadranje in smučanje, športe, pri katerih sem kar dober in se ne bojim niti srečanj z boljšimi od sebe. Je pa zanimivo, da visokih tekmovalnih ciljev nisem nikdar zasledoval. Pri meni gre nekako bolj za izzivanje samega sebe, za sodelovanje z naravo, za ekipno delo nasploh. Manj za tekmovanje, bolj za sodelovanje, tako nekako.

Sem tudi dolgoletni športni funkcionar, med drugim sem bil podpredsednik Smučarskega kluba Snežinka, enega izmed največjih v Sloveniji. V delovanje športnih klubov in tudi zvez, se torej kar nekoliko spoznam. Sem tudi sponzor – moje podjetje je sponzoriralo nogomet, tenis, atletiko (Britto Bilač in njene napade na svetovni vrh), smučanje, od časa do časa tudi šah. Tudi nekaj donacij je bilo, naj omenim le tiste za otroke in pediatrično kliniko.

Z leti sem si pridobil številne povezave znotraj velike športne družine. A najbolj sem ponosen na svoje prijatelje, naj omenim le olimpijce: Leona Gostišo, Britto in Boruta Bilač, Janeza Ziblerja, Marka Kavčiča, Kajo Juvan, Saša Apostolovskega in številne druge.

 

Od kod ideja za predsedniško kandidaturo? 

Zakaj sem se odločil za kandidaturo? Preprosto! Šahu, igri, ki mi je obogatela in tako polepšala mladost, bi rad vrnil vsaj delček tistega kar zmorem in znam. To so predvsem poslovne in vodstvene izkušnje, poštenost, neobremenjenost s preteklostjo, ki tako močno zaznamuje slovenski šah. Ne pripadam nobenemu klanu (čeprav pošteno priznam, da me je h kandidaturi nagovorila skupina slovenskih velemojstrov) in nikomur ničesar ne dolgujem. Imam kopico vodstvenih izkušenj, že trideset let vodim svoje podjetje (podatki o naši uspešnosti so javni), bil sem član številnih nadzornih svetov in solastnik marsikaterega slovenskega podjetja.

Ko je padla zamisel o moji morebitni kandidaturi, sem jo najprej dobro prespal, nato pa izziv sprejel. Opravil sem številne razgovore, s šahisti, predsedniki, svojimi sedanjimi in nekdanjimi znanci in prijatelji. Ni bilo težko povleči zaključkov in rdeče niti iz številnih mnenj. Predvsem klubi so z delovanjem Šahovske zveze nezadovoljni. Tudi z večno delitvijo na naše in vaše. Status vrhunskega šaha je na psu, servis, ki ga ponuja Šahovska zveza pa absolutno predrag. Šaha v medijih praktično ne zasledimo, tudi po šolah bi se verjetno dalo narediti kar precej več. Upravni odbori zadnjih let praktično ne najdejo dodatnih virov financiranja (sponzorjev).

In poglejte. Po razmisleku sem ugotovil, da imam v glavi kar nekaj rešitev, da pred seboj vidim jasno pot, kako naprej.

 

Kako vidite delovanje Šahovske zveze v prihodnje?

 

Naj najprej povem, da sem po naravi zelo miroljuben človek. Najprej bi rad preprečil vse prepire, vsa morebitna podtikanja o tem in onem. Rad bi, da ljudje ne širijo informacij, ki jih niso preverili. Do mene je dokaj lahko priti, le pogumno, odgovoril bom na vsa vprašanja.

Zato najprej – sodelovanje! V svojo ekipo bi rad povabil nekaj odličnih imen iz šahovskega sveta, prednost bom dal poštenim ljudem, ki se ne uklanjajo in radi mislijo s svojo glavo. K sodelovanju bom povabil tudi večino ljudi iz dosedanjega vodstva. Brez častnega predsednika Milana Kneževiča, brez dolgoletnega funkcionarja Mirka Bandlja, brez mednarodnih izkušenj Borisa Kutina in, konec koncev, brez nasvetov dosedanjega predsednika Tomaža Subotiča, si dobrega vodenja zveze ne znam predstavljati.

Predvsem pa – to bo moje vodilo skozi vsa naslednja štiri leta – bom šahovsko zvezo skušal vrniti klubom. Praktično enotno mnenje vseh mojih sogovornikov je, da je trenutno obratno, da so klubi tu zaradi zveze in ne obratno, kot bi moralo biti. Servis je predrag – dokaz je naglo upadanje števila klubov (še pred nekaj letih sem v enem od predsednikovih intervjujev prebral, da je klubov okrog 150, danes komaj 75 – dvakrat manj, torej!), ki finančnih bremen ne zmorejo več. In kaj počne Šahovska zveza Slovenije? Namesto, da bi klubom pomagala, jih dodatno obremenjuje. Zato bo moja prva naloga brezplačno poslovanje zveze za šahovske klube in društva. Še več – klubom v težavah bomo skušali pomagati, poiskati rešitve v njihovem okolju ali pa jim bomo ponudili kar svojo. Brez močnih klubov in društev bo slovenski šah le še nazadoval – tudi zato bo to naša prva naloga.

 

Verjetno bi radi kaj malega spremenili tudi na drugih področjih?

 

Vsekakor. Delno smo lahko zadovoljni le s šahom mladih, pa tudi tukaj vidim še ogromno prostora za napredek. Šah v šole, dodatni treningi najboljšim. Predvsem pa podpora našim prvakom – slišal sem, da evropske zveze praviloma plačujejo stroške uvrščenim na evropska in svetovna prvenstva (prijavnine, potne stroške). Zgrozil sem se, ko sem izvedel, da naša zveza ne le, da ne pomaga, temveč mladim še dodatno zaračunavajo za razne takse in podobno. To bom spremenil in to takoj.

Na nekaterih drugih področjih je še huje. Vrhunski šah pada vse nižje in nižje. Ko sem pred desetimi leti pogledal na svetovno jakostno lestvico smo se smukali okrog 25. mesta. Danes smo deset mest nižje. Le kako naj potemtakem verjamemo poročilom (prebral sem večino poročil zadnjih let), ki nastope naših reprezentanc ocenjujejo kot dober, včasih celo odličen? Status reprezentantov je slab, igralci pravijo, da tako slabo ni bilo še nikdar. Tudi tega občutljivega področja se bo treba lotiti takoj, poiskati ustrezne rešitve, ki ne bodo poceni, zato pa so nujne.

Turnirji. Ko sem prenehal aktivno šahirati, je v Sloveniji šah cvetel. Spomnim se prijateljev iz sosednjih, nekdaj bratskih dežel, ki so nam zavidali številne odprte turnirje v klasičnem šahu, enodnevni turnirji so bili na sporedu vsak teden. In danes? Zato bomo podprli slovenske turnirje, vzpodbudili klube in druge organizatorje, da se znova lotijo organizacije. Uvedli bomo različne cikluse (v standardnem, pospešenem in hitropoteznem šahu), poiskali sponzorje. Posebno pozornost bomo namenili državnemu prvenstvu. To, kar spremljamo zadnja leta, je precej žalostno. Ukrepi so potrebni takoj, že letos: povečati nagradni sklad, povabiti nekaj velemojstrov. Državnemu prvenstvu je treba vrniti sijaj in bojim se, da bo edina pot povezava z državno reprezentanco oz. pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz tega.

 

Vseskozi omenjate sponzorje. Kakšne rešitve vidite na tem občutljivem področju?

Ta tema je seveda težka, najtežja. V svojo ekipo bom povabil kar nekaj uglednih gospodarstvenikov, jih dodal tem, ki s Šahovsko zvezo že sodelujejo. Gospoda Kneževič in Bandelj sta mi povedala, da je aktualno vodstvo že podpisalo večletni dogovor z novim pokroviteljem – še kako ga bomo veseli tudi mi. Sicer pa se rešitev skriva v nekakšnem sponzorskem »poolu«, po vzoru na številne druge športe. Nekaj večjih, predvsem pa več manjših sponzorjev.

 

Za konec: kako ocenjujete svoje možnosti? Vaš nasprotnik na volitvah bo Milan Brglez, ugleden politik, na katerega stavi tudi dosedanje vodstvo?

Najprej o mojem protikandidatu: gospoda Brgleza seveda spoštujem in se zavedam, da bo boj težak. Kljub vsemu mislim, da politike in športa ne bi smeli mešati, ampak moje mnenje ob tem verjetno ne šteje preveč. Klubskega šaha (šah je sam po sebi kraljevska igra) nikakor ne vidim kot del politike. Kot del civilne družbe pa vsekakor! Ne nazadnje gre za organizacijo, ki je med najštevilčnejšimi v državi, mislim, da smo po nogometu na drugem mestu (vsaj tako je bilo). Šahu moramo v družbi povrniti status in ga vrniti najmanj na mesto, enakovredno drugim športom. Tudi moje izkušnje potrjujejo koristnost in potrebnost šaha. Ko mu bomo to vrnili, bo tudi družba spoznala, da ga potrebuje in ga bo začela podpirati. Tudi materialno. Politika, sploh slovenska, kjer se vse deli na naše in vaše, nam pri tem ne bo pomagala, prej nasprotno.

Morda še besedica o Upravnem odboru. Zelo čudno, nenavadno se mi zdi, da prihodnji Upravni odbor – torej tistega, ki ga bova vodila ali gospod Brglez ali jaz, predlaga sedanji odbor. Ob tem je vsaj polovica predlaganih dosedanjih članov, prav tistih, ki se svojim delom v preteklem obdobju zagotovo niso izkazali (čast izjemam). Verjetno imava oba predsedniška kandidata svoje videnje, svoje zamisli, svoje ideje o tem, kako zvezo voditi čim uspešneje in čim bolj učinkovito. K sreči govorimo o volitvah – občni zbor bo odločil, ali so predlagani kandidati zares prava izbira.

Moje možnosti? Ocenjujem jih kot zelo dobre. Še več: prepričan sem, da sem boljši kandidat, da s svojim programom, svojimi izkušnjami, znanjem, povezavami, neobremenjenostjo … lahko v naslednjem obdobju ponudim več. Škoda je, da volitev z mojim protikandidatom ne moreva odločiti za šahovnico, prepričan sem, da bi bil, kljub dolgi odsotnosti, prepričljiv favorit 😊

Šah klubom– naj bo to vodilo za naslednjih nekaj let. Vrnimo naši najljubši igri najlepšo podobo, vrnimo ga tja, kamor si nedvomno zasluži.

Intervju opravila: Miša Hrenič